V Rogatcu imamo 7 urejenih konjeniških poti različnih zahtevnosti, v skupni dolžini 104 kilometre, ki nudijo odlično terensko ježo z razglednimi točkami, ježo po neokrnjenih bukovih gozdovih Donačke, kjer še vedno lahko srečate gamse, po dolini reke Sotle, med polji, po vaških idiličnih poteh in mimo turističnih znamenitosti.
Z ureditvijo konjeniških poti želimo popeljati ljubitelje konj in neokrnjene narave v doživetja vse čarobnosti območja, da občutijo sožitje med naravo in dediščino naših prednikov. Aktivnost je namenjena vsem, ki se ukvarjajo z jezdenjem, tako turistom kot domačinom. Urejene, začrtane in označene jahalne poti bodo namenjene tudi kolesarjem in pohodnikom, le-te pa popeljejo obiskovalca po slikoviti pokrajini, polni naravnih in kulturnih znamenitosti. Z ureditvijo poti se hkrati omogoča dodaten zaslužek turističnim kmetijam, vinotočem, zidanicam, kot tudi turističnim ponudnikom v regiji. Ureditev poti je bila realizirana preko LAS Obsotelje in Kozjansko, sofinancirana pa s strani Ministrstva za kmetijstvo in sredstev Evropske unije – Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja.
O terenski ježi
Pri terenski ježi jezdec pridobi izkušnje in sposobnost ocenjevanja fizičnih in čutnih sposobnosti svojega konja. Pri tem je potrebno izbirati poti, ki po vzdržljivosti, težavnostni stopnji in izurjenosti odgovarjajo znanju jezdecev, saj se pri terenskem jahanju na neznanem in razgibanem terenu pojavljajo različne ovire, ki zahtevajo dobro izurjenost, spretnost, gibčnost, občutek ravnotežja, iznajdljivost in sposobnost hitrega reagiranja ter odločanja. Jahač ojača zaupanje v zdržljivost, hitrost in druge sposobnosti konja ter pridobi znanja potrebna za ježo na terenu, kot tudi primerno oskrbo konja pred, med in po njej. Gibanje na terenu je (za razliko od maneže oz. jahalnice) zelo pomembno tudi za jahalnega konja, ne glede na njegovo starost in siceršnji namen rabe. Z gibanjem na raznolikem terenu in okolju se mu krepijo mišice, tetive in sklepi. Neobičajne situacije in razgiban teren tudi pri njemu urijo ravnotežje, gibčnost in zanesljiv korak.
Terensko jahanje je splet znanja skoraj vseh disciplin. Potrebno je dobro obvladati konja v različnih situacijah in poznati njegove napake, ker se razmere neprestano spreminjajo. Dobro je v naprej predvideti, kaj se bi lahko pripetilo. Na čelu kolone naj bo izkušen konj. Vodja terena oz. najbolj izkušen jahač naj jaha prvi in skrbi, da izlet poteka po predvidenem programu, izbere primerno pot, določa tempo in se pri tem ravna po zmožnostih najšibkejšega v skupini. Skrbi, da je skupina vseskozi strnjena oziroma da so razdalje med udeleženci primerne tempu ježe. Občasno opozarja na menjavo nog (levo-desni kas oz. galop). Ko se je konj pod jezdecem sprostil, je segret in sedelni pas zategnjen, lahko konja poženemo v kas. Pri terenski ježi običajno skrajšamo stremena in jahamo v polsedeči drži. Tempo prilagodimo strukturi tal, najšibkejšemu jezdecu v skupini in sami dolžini predvidene poti. Največji del poti opravimo v »lahkem jahanju«, tako konju omogočimo dovolj svobode v gibanju in s tem prihranimo njegovo moč, manj utrudljivo in prijetnejše je tudi za jezdeca. Če je pot dolga, občasno razjahamo in konja vodimo. Po gramoznih poteh in tistih s sicer trdo podlago (tlakovano, asfaltirano, betonsko), konja vodimo počasi – korak, kas. Galopirati tudi ne smemo pri zmrznjenih tleh, velikem mrazu in močnem vetru. Kot povprečni tempo v normalnih razmerah računamo: korak 5 – 6 km/h, kas 8 – 10 km/h, galop 15 – 20 km/h. V glavnem pa jahalni konji prehodijo v 10 urah 60-70 km poti. Pri ježi v vrsti (poti, ceste ipd.) velja pravilo najmanjših razdaljah med jezdeci: korak – 1 dolžina konja, kas – 3 dolžine konja, galop – 6 dolžin konja. Če se kateri od vodečih konj v skupinskem jahanju pred oviro ustavi, prevzame vodstvo drugi najbolj izkušen jezdec, oviro preide in s tem potegne za seboj ostale. Ko je ovira premagana, se vodja spet postavi na svoje mesto. Pri ježi skozi gozd naj bo jahačev pogled usmerjen čim bolj naprej. Posamično grmovje in drevesa obidemo tako, da veje konja ne poškodujejo. Zaradi tega moramo povečati tudi razmik med jezdeci, da se lahko, če je to potrebno. Pri jahanju v blatu in v močvirju moramo konju dati več svobode na vajetih, da lažje lovi ravnotežje z vratom in glavo. Če konja gibanje po takem terenu preveč utruja in če se mu ugreza, ga moramo razjahati in voditi na dolgem povodcu. V poletnih visokih temperaturah je treba izlet načrtovati tako, da bodo konji opoldan lahko počivali na primernem kraju. Krajše terenske ježe (do 3 ure) načrtujemo zgodaj zjutraj ali pozno popoldan. Sicer je treba izbirati senčne lege in vsako priložnost izkoristiti za napajanje (ne pozabiti popustiti sedelni pas).
Pred kolesarji in pešci, še posebej otroci, ki se igrajo, konja upočasnimo v korak, pozdravimo, v kas pa preidemo šele v varni razdalji. Enako storimo, če se srečamo z drugim jezdecem. Jahati ne smemo po poteh, namenjenih izključno pešcem in kolesarjem, pa tudi po poteh, ki so zaradi padavin tako mehke in razmočene, da bi jih kopita konj močno oškodovala. Tudi markirane turistične in planinske poti so rezervirane za pešce, in naj se jim jezdeci, če je le mogoče, izogibajo. Jahati smemo samo po vozišču in po urejenih kategoriziranih konjeniških poteh. Ježa po cesti zahteva upoštevanje pravil, ki veljajo za udeležence v prometu, npr. uporabljati izključno desno polovico vozišča, upoštevati cestno signalizacijo in pravilo desnega, obvezno nakazovati spremembe smeri. Cesto lahko prečkamo samo na preglednih odsekih, in to naenkrat v strnjeni formaciji. V mraku, temi, megli in ob siceršnji slabi vidljivosti morajo jezdeci, če jezdijo po cesti, ki ni razsvetljena, poskrbeti za vidno svetlobno označbo (baterija, posebne svetilke/baterije za jezdece, odsevniki ipd.) vsaj na levi strani prvega in zadnjega jezdeca v skupini. V primeru nesreče čim prej, če je več jezdecev v skupini pa istočasno, poskrbimo za sledeče ukrepe: zavarujemo kraj nesreče, ulovimo konja, poškodovanemu nudimo pomoč, pokličemo pomoč oz. reševalno službo in po potrebi označimo smer kraja nesreče na dovozni cesti. Če gre za pravo prometno nesrečo, o njej obvestimo še najbližjo policijsko postajo.
Oprema konja
Sedlo za terensko ježo je običajno športno angleško, western, avstralsko ali treking sedlo. Ne glede na vrsto je pomembno, da se sedlo prilagaja konju, predvsem pa mora biti dovolj odprto in visoko, da ne pritiska na konjev viher ter da ustrezno razporeja težo na konjevem hrbtu. Podsedelnica zagotavlja udobje in vpija znoj, tudi v poletnih časih je potrebno imeti dobro, debelo podsedelnico, narejeno iz čim bolj naravnih materialov, saj se veliko lažje sušijo med dnevnimi postanki. Tanke podsedelnice slabe kvalitete se hitro napijejo znoja in takrat se največkrat pojavijo ožuljeni hrbti in vihri. Oprsnica (podsedelni pas) je pomemben del opreme, saj poskrbi da je sedlo dobro pričvrščeno. Uzde so lahko angleške, hanoveranske, kombinirane, western, s sabo pa je dobro imeti tudi oglavko (hlevsko uzdo) in vrv (konj se veže na višini glave z dolžino, da lahko seže do tal in se ob počitku naje). Žvala (brzda) naj bo primerna konju. Ščitniki varujejo noge in na terenski ježi ne bodo odveč. Če je potrebno, se s sabo vzame deko.
Postojanke
V bližini izvira Sotle se nahajata Koserjeva koča v Logu in lovska koča v Lipovcu, ki sta v lasti Lovske družine Rogatec. Na področju lovskega turizma organizirajo lov na srnjaka in skupinski lov na divje prašiče.
Prostore v obeh kočah nudijo v občasen najem skupinam in posameznikom (40 – 60 oseb), za organizirane skupine pripravijo pogostitev iz divjačinske kuhinje ali izvedejo pohodniške programe z opazovanjem divjadi v svetu neokrnjene narave.
Rudijev dom se nahaja na zahodni strani Donačke gore. Do doma se lahko pripeljemo z avtomobilom po cesti iz Radeč ali peš od Svetega Jurija. Dom je od konca aprila do oktobra odprt vsak dan razen ponedeljka, v zimskem času pa je odprt ob sobotah, nedeljah in praznikih.
V objemu lepot narave, ne daleč od središča Rogatca, se nahaja ribnik »Žabnik«, katerega ima v upravljanju Ribiško društvo Rogatec. Za zainteresirane nudijo možnosti športnega ribolova, nakupa dnevnih kart, za skupine pa pripravijo tudi ribje piknike, kjer vam postrežejo slastne ribje specialitete kar v prijetnem ambientu naravnega okolja.
Gostišče Pod goro se nahaja pod Donačko goro, sprejema rezervacije za zaključene družbe kot so obletnice, rojstni dnevi, poročna slavja, … Odličen razgled s terase in balkona na okolico Rogatca se razteza tudi do Kamniško-savinjskih Alp.
Gostišče Jutriša je gostišče s tradicijo odličnih kulinaričnih jedi domače in tuje kuhinje, za katero skrbi celotna družina gospodarja Marjana Jutriša. Nahaja se tik ob glavni cesti iz smeri Rogatca proti hrvaški meji. Na voljo so tudi prenočišča.
Znamenitosti
Severozahodno nad trgom leži grajski kompleks Strmola, prvič omenjen leta 1436, ko so celjski grofje podelili Jakobu Strmolskemu iz Cerkelj na Gorenjskem stolp pri Rogatcu. V 16. stoletju so ob prvotnem stolpu prizidali še en stolp ali trakt in celotno zgradbo obdali z obzidjem in obrambnimi obzidnimi stolpiči.
Prvotna ideja o ohranitvi rojstne hiše pesnika Jožeta Šmita je z leti prerasla v največji lokalni muzej na prostem v Sloveniji, ki je bil l. 1997 nominiran za evropski muzej leta. Muzej na prostem je znanstveno zasnovan kulturni spomenik državnega pomena pod strokovnim nadzorom Zavoda za varstvo kulturne dediščine – OE Celje. Stalna muzejska zbirka ohranja ljudsko stavbno dediščino subpanonskega tipa in kulturno izročilo ljudi, ki so živeli na območju južno od Donačke gore in Boča v času od 19. do sredine 20. stoletja.
Izvir reke Sotle se nahaja na južnem delu Maclja, pogorja ki se dviga južno od vasi Žetale. Izvir reke Sotle je ograjen s kamenjem. Do njega vodi markirana pot, od leta 2013 pa tudi označena konjeniška pot.
Gozdni rezervat Log ob Sotli zavzema pobočje od dna doline vse do vrha pobočja nad to dolino. Izločen je kot predstavnik bukovih in hrastovih gozdov subpanonskega področja.
Jezero Majdan je nastalo v opuščenem rudniku kremenovega peska, ki so ga potrebovali za potrebe steklarne, poleg tega so se ljudje ukvarjali tudi z domačim izdelovanjem brusnih kamnov. Nad jezerom, ki je približno 30x30m veliko je okrog 60 m visoka stena, sredi katere je rov, ki so ga uporabljali pred poglobitvijo dna.
Na območju Občine Rogatec ima kamnoseštvo tradicijo, saj se je že v 17 st. razvila kamnarska dejavnost – lomljenje kamna in izdelovanje brusov iz njega. Najbolj znani so kamnolomi v Logu pri Rogatcu (kremenov peščenjak).
V pisnih virih je prvič omenjen l. 1192, zgrajen pa je bil verjetno že v 11. stoletju. Grad Gornji Rogatec, kot je bil poimenovan v poznejši zgodovini, je imel poleg bivalne funkcije za svoje gospodarje tudi vojaško obrambno vlogo. Grad Gornji Rogatec je poleti 1574 leta popolnoma pogorel. Nespremenjen je ostal do 19. stoletja, leta 1810 je grad še stal, vendar ga takratni lastniki, Attemsi, niso več vzdrževali, tako da je v poznejših desetletjih postopoma razpadel in do danes so še ohranjene kamnite pozidave. Čeprav je od nekdaj mogočnega gradu ostalo le malo, predstavljajo ruševine pomemben element za identiteto Rogatca in širše okolice ter za proučevanje razvoja srednjeveške grajske arhitekture.
Srednjeveški trg leži na levem bregu potoka Draganja, ki teče v tesni dolini med dvema hriboma. Severno od tod Donačka gora, južno reka Sotla z državno mejo. Nm višina 220 m. Prvi zapisi o Rogatcu segajo v leto 1130, ko se omenja pod nazivom Purch von Rohacz. Ime se v poznejših listinah še večkrat uporablja v različnih inačicah – Roas, Rohats, Rohates, prvotno ime pa je gotovo bilo slovensko in bržkone izvira iz besede rog po Rogaški ali Donački gori, ki ima na pogled z zahoda obliko roga
Cerkev Sv. Jurija stoji na griču v istoimenski vasi, nad cesto Rogatec-Žetale. Sestavljajo jo pravokotna ladja s strešnim stolpičem s piramidasto streho, ožjim in nižjim prezbiterijem (najstarejši del cerkve) in ob severno stran ladje prizidana kapela sv. Lucije. Pozornost pritegnejo oltarji sv. Jurija, sv. Notburge, sv. Ulrika in sv. Lucije ter orgle iz prve polovice 18. stoletja. Na severni in zahodni strani cerkve se razprostira krajevno pokopališče.
Donačka gora je vrh, ki se nahaja severno od Rogatca. Z vrha, ki geografsko spada med Karavanke je lep razgled po bližnji in daljni okolici. Z zahodnega vrha na katerem je postavljen visok kamnit križ se lepo vidi Boč z okolico, ob lepem vremenu pa pogled seže od osrednjih Kamniško Savinjskih Alp do Pohorja. Ima tri vrhove, zato jo domačini imenujejo tudi štajerski Triglav. V podnožju Donačke gore se nahaja okoli 40 opuščenih kamnolomov kremenovega peščenjaka, ki so ga v preteklih stoletjih uporabljali pri gradnji hiš (portali, stopnice), kapel in za izdelavo kipov, iz njega pa so izdelovali tudi bruse. Na severni strani Donačke gore, na nadmorski višini 600–884 m, je ohranjen bukov gozd s pragozdnim značajem. Pragozd je zavarovan od leta 1965 in obsega 27,78 ha veliko površino. Je nahajališče ogrožene rastline Juvanov netresk (Sempervivum juvanii), ki uspeva na skalnih stenah prisojne strani gore in je v Sloveniji edino znano nahajališče. Tu uspeva tudi ogroženi Hoppejev klinček. Poleg navedenih pa najdemo tudi divji klinček, dišeči žebnik in hrvaško peruniko ter mnoge druge rastline.